21. Jan. 2019
V torek, 15. 1. 2019, smo na Srednji šoli Črnomelj v sklopu tematskega roditeljskega sestanka gostovali predsednika Zavoda Varna pot, Roberta Štabo ter psihologinjo in vodjo programa Anjo Žurga. Staršem in prisotnim strokovnim delavcem sta predstavila pomembnost vzora mladostnikom pri temah varne mobilnosti z namenom uresničevanja Vizije nič.
Vključevanje staršev v izobraževanje o varnem vedenju v cestnem prometu je pomembno. Predavatelja sta želela opolnomočiti starše, da začnejo razmišljati o napačnih prepričanjih in ravnanjih ter zgledih prometne varnosti svojim otrokom. Predstavila sta tudi osebno izpoved staršev, ki sta v prometni nesreči izgubila otroka.
Posnetek prikazuje pomembnost zavedanja, da za številkami stojimo ljudje.
Mentorici projekta Varna mobilnost,
Jasna Kvenderc in Anica Želježnjak
https://www.youtube.com/watch?v=BPAduqo981s
8. Jan. 2019
Leta 2011 sta Jure Kuhar in Tilen Lamut kot sošolca v 4. a gimnazije uspešno zaključila šolanje na naši šoli. Jureta poznamo tudi kot nekdanjega uspešnega predsednika Kluba belokranjskih študentov ter kot vodjo festivala Črnfest. Tilen trenutno zaključuje magisterij iz strateškega menedžmenta, je zaposlen v marketinški agenciji Propiar ter v prostem času dela kot komentator športnih prenosov na Športklubu. Že v srednješolskih časih ju je družila šola, košarka in prijateljstvo, ki ga gojita še danes. Kot njuna bivša razredničarka sem ju prosila za intervju, ki smo ga zaradi zasedenosti obeh opravili kar preko videokonference.
Kaj pomislita ob imenu Srednja šola Črnomelj?
Jure: Jaz predvsem pomislim na smučanje v Cerknem, sproščeno druženje s sošolci, vzdušje na šoli, matematiko pri prof. Petruni, izlete, maturo … Vse seveda v zelo pozitivnem smislu in z nostalgijo po »brezskrbnih« letih, preživetih v SŠ Črnomelj.
Tilen: Jaz pa na našo generacijo dijakov ter ekskurzijo v Zamejsko Slovenijo, ki je bila naša edina ekskurzija. Malo sem kar zavidal mlajšim generacijam, ki so imele več ekskurzij in tudi mednarodnih izmenjav. Všeč mi je bilo dejstvo, da smo se tudi kot generacija razumeli, dijaki iz cele Bele krajine smo bili zbrani v enem razredu. Zdi se mi, da je to bil najlepši čas v življenju, ki ga še preživiš v domačem okolju. Poseben dogodek je bilo odprtje obnovljene športne dvorane, ko sem bil v 4. letniku. Otvoritev sem tudi vodil in pridobil prve voditeljske izkušnje.
Kateri študij sta izbrala in zakaj?
Jure: Jaz sem izbral študij kemije in trenutno zaključujem pisanje magistrske naloge. Kolebal sem med študijem kemije in geografije, prevladala pa je bolj znanstvena in raziskovalna veda. Dodiplomski študij sem zaključil v zelo kratkem času, opravil tudi pedagoško-andragoško izobraževanje, nato pa se vpisal na 2. stopnjo študija, ki ga ravno zaključujem. Razmišljam, da bi ga v bližnji prihodnosti nadgradil z znanjem ekonomije ali menedžmenta. Vmes sem se tudi neformalno izobraževal in aktivno vključil v KBŠ, vodil Dolenjsko regijo Zveze ŠKIS ter zbiral izkušnje na raznolikih projektih, kot so Škisova tržnica, Črnfest, evropski projekti v okviru Mladinskega centra Bit … V zadnjem času pa me zanima tudi politično udejstvovanje.
Tilen: Jaz sem se odločil za študij mednarodnih odnosov na FDV v nasprotju s pričakovanji okolice, da bom izbral študij na Fakulteti za šport. V bistvu sploh nisem vedel, kateri študij izbrati, le da bo na področju družboslovja. Po informativnem dnevu sem govoril s Tomijem Bahoričem, ki je že študiral na tem področju. Kljub nenehnem strahu, da ne bom mogel najti zaposlitve, mi ni bilo žal, ker je študij vključeval zelo široko področje od ekonomije, prava, tujih jezikov, kar se je izkazalo za zelo dobro odskočno desko za delo na zares širokem področju: od evropskih inštitucij, veleposlaništev, različnih političnih teles in tako naprej. Po uspešno zaključeni prvi stopnji sem študij nadaljeval na magistrskem študiju strateškega tržnega komuniciranja, ki ga tudi zaključujem. Sem pa že tri leta in pol zaposlen agenciji za odnose z javnostjo Propiar.
Kot vemo, v okviru Propiar, sodeluješ tudi z Ilko Štuhec.
Tilen: V Ilkini ekipi opravljam delo predstavnika za odnose z javnostmi – pripravljam izjave za javnost, novinarske konference, javljanje s terena ter koordiniram sodelovanje s sponzorji. To delo mi je všeč zaradi Ilke in njene ekipe, ki je fantastična in ker povezujem svojo stroko s športom. Veselim se tudi odhoda na svetovno prvenstvo na Švedsko, kjer bom prvič v živo na takšnem dogodku.
Jure, kako nameravaš prenesti izkušnje iz študentskih organizacij v delo na občinskem nivoju?
Jure: Čeprav je občina Črnomelj že pridobila naziv Mladim prijazna občina, si želim obuditi Mladinski svet v občini Črnomelj in s poznavanjem študentske problematike ter različnih organizacij pripomoči k razvoju dejavnosti za mlade ter podpreti njihovo participacijo v družbi.
Če se vrnemo še malo v srednješolska leta. Kje vidita prednost Srednje šole Črnomelj in s katero dodano vrednostjo sta vstopila v študij?
Jure: Mislim, da je velika prednost šolanje v domačem kraju in je za programe, ki jih šola ponuja, najboljša izbira. Zaradi manjšega števila dijakov je vzdušje zagotovo boljše.
Tilen: Se popolnoma strinjam. Dodal bi še, da je črnomaljska gimnazija tudi na državnem nivoju zelo cenjena zaradi uspehov dijakov, kvalitete učnega procesa. Šola je po številu dijakov sicer res majhna, po obsegu izven šolskih dejavnosti in kvaliteti izobraževanja pa zelo velika. Mislim, da lahko izpolni pričakovanja vsakega, ki se zanjo odloči.
Jure: Gre tudi za prihranek časa, ki bi ga drugače namenil za vožnjo, lahko ga nameniš treningu športa ali hobijem. Pri študiju na naravoslovni fakulteti sem bil v veliki prednosti v znanju matematike, fizike, ki so ključni in izločilni predmeti v prvih dveh letnikih študija za dijake, ki prihajajo iz srednjih strokovnih šol.
Tilen: Res je, s sošolci nismo v ničemer zaostajali za drugimi. Kot družboslovcu pa se mi je v srednješolskem času zdelo, da je bil velik poudarek na naravoslovju. Pogrešal sem tudi znanje o delovanju države, vplivih politike in inštitucij na življenje ljudi …
Jure: … in nenazadnje tudi poznavanje ekonomije in podjetništva, kar inženirju kemije v današnjem času lahko pride zelo prav.
Vama je v spominu ostala še kakšna anekdota iz šole?
Jure: Nekaj jih je, ampak niso primerne za objavo.
Tilen: Meni je najbolj ostalo v spominu učenje za maturo, ko smo se z Juretom in sošolko Tjašo Žunič pripravljali ter združili prijetno s koristnim ter vsi uspešno opravili zrelostni izpit.
Imata kak nasvet za naše maturante?
Jure: Vsako izpitno obdobje je dvakrat hujše, kot je učenje v času mature, ki je v bistvu le ponavljanje vsega, kar si se že naučil sproti. Matura je dejansko nagrada za vse osvojeno znanje in te pripravi na študijski način učenja.
Tilen: Če se navežem na kvaliteto poučevanja na črnomaljski gimnaziji, bi dodal, da sem po opravljeni maturi ugotovil, da če le slediš profesorjevim navodilom, kaj se učiti in kako, potem ni dvoma, da ne bi uspešno oziroma zelo dobro zaključil šolanja.
Pogovor je potekal še o pomembnosti izmenjav v tujini, toleranci in sprejemanju drugačnosti, razvojni osi in seveda tudi, kdaj se bomo srečali na obletnici….
Obema srečno na nadaljnji življenjski poti.
Intervju izvedla in zapisala: Marta Strmec, prof.
4. Dec. 2018
- Kdaj si končala šolanje na edini belokranjski srednji šoli? Kateri uspehi ter dejavnosti so te spremljali skozi srednješolska leta?
Šolanje na Srednji šoli Črnomelj sem končala s študijskim letom 2012/13 oz. z opravljeno maturo v juliju 2013. Od nekdaj sem bila odličnjakinja, tako tudi v srednji šoli nisem imela težav, prav tako pa se nisem ravno udeleževala raznih tekmovanj, saj sem bila precej zasedena s prostočasnimi aktivnostmi, tj. glasbo. Do približno 2. letnika srednje šole sem še vedno hodila v glasbeno šolo. In sicer igram violino, to pa zraven prinese še enkrat tedensko orkester, enkrat nauk o glasbi, dvakrat individualne ure violine in vsaj dvakrat komorno igro. Po končani uradni glasbeni izobrazbi pa smo s kolegicami iz godalnega kvarteta naprej godle oz. še vedno godemo v okviru KUD Battalia. Poleg tega sem violino igrala tudi pri Folklorni skupini Dragatuš, katere glasbeno zasedbo vodim še danes.
- Kateri študijsko smer si izbrala po zaključku gimnazije?
Vpisala sem se na študij biotehnologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Bila sem ena izmed tistih, ki si je pravzaprav lahko izbrala karkoli – ocene so mi to pač dopuščale, a kot vedno v življenju, se ravno takšni potem najtežje odločimo in ne vemo zares kaj bi radi počeli v življenju. Žal ne morem reči, da sem od nekdaj sanjala, da bom znanstvenica, program biotehnologije sem izbrala zgolj iz radovednosti in tega, da je nekako vključeval še največ genetike. Takrat so bile namreč popularne CSI nanizanke in moram priznati, da je precej trenutnih »sošolcev« pristalo tukaj zaradi bolj ali manj istega razloga. Naj dodam še, da sem se z vsakim letnikom bolj videla v tem svetu biotehnologije oz. molekularne biologije nasploh. Še vedno ne vem, kaj bom, ko bom velika. 😛 Sem pa celoten dodiplomski študij, ki sem ga opravila z odliko, sploh pa absolventsko leto po tem izkoristila maksimalno z možnostmi, ki so pač prihajale mimo in sem jih s strahom, a veseljem pograbila. Verjamem namreč, da nismo vsi karakterji, ki bi celo življenje strmeli le k enemu cilju. Tudi manjši, sprotni izzivi nam lahko prinesejo ogromno zadovoljstvo in nenazadnje smisla.
- Kaj počneš trenutno?
Pravkar zaključujem 2. letnik magistrskega študija tega programa, kar pomeni sedenje v klopeh, hkrati pa iščem možnosti za opravljanje magistrske naloge v tujini. Kljub vse večjim odločitvam in obveznostim na fakulteti pa sem z vsakim letom vpeta v kakšen nov glasbeni projekt, tako sem trenutno še članica KUD Battalia, FS Dragatuš, FS Tine Rožanc (Ljubljana), Simfoničnega orkestra Univerze v Ljubljani in skupine Kr’Etno.
- Kakšni spomini te vežejo na našo šolo in v čem vidiš prednost šolanja v domačem kraju?
Če sem čisto iskrena, se mi zdijo srednješolska leta že vesoljska leta stran. Kakorkoli, najbližja prijateljstva še vedno izvirajo iz teh časov. Spomini so seveda mešani, a prav o vseh se radi skupaj pogovarjamo in se jim iz srca nasmejimo. Seveda so v mojem primeru velik pečat pustili tudi vsi Comenius in drugi mednarodni projekti, pri katerih sem sodelovala v sklopu šole in kasneje Erasmus+ mladinske izmenjave, vodene preko Mladinskega centra BIT. V teh dnevnih ali tedenskih druženjih sem zares spoznala zanimive, čudovite ljudi, s katerimi vsaj enkrat letno spregovorim na socialnih omrežjih ali še bolje, jih srečam na potovanjih. Glavna prednost šole se mi zdi to, da je v domačem okolju – blizu. Z mojimi apetiti po vseh obšolskih dejavnostih sem le tako lahko normalno funkcionirala, da mi ni bilo treba pregoreti oz. se česa odpovedati. Hkrati pa moram priznati, da v znanju prav v ničemer nisem zaostajala in četudi se mi je velikokrat zdelo, da bi bilo marsikaj lahko boljše, sem se po zgodbicah od drugih sošolcev iz cele Slovenije jaz še daleč najmanj pritoževala. Tudi to nekaj pomeni. 🙂
- V času šolanja na naši šoli si sodelovala v projektu Comenius in si bila na izmenjavi na Portugalskem? Kako je sodelovanje pri obeh vplivalo nate?
Vključevanje v mednarodne projekte mi je vsekakor vneslo nek nov pogled na šolanje, tako kot na življenje samo. Mnogi se v tem izkusijo pa jim vse skupaj predstavlja le en velik stres, zame pa je vsako srečanje z novimi kulturami, navadami dalo nekaj več, na vsako situacijo znam pogledati tudi s širše perspektive, kot srednješolki pa je to največkrat pomenilo, da si svoje težave lahko primerjal z drugimi in so se tvoje naenkrat zdele veliko manjše in bolj normalne.
Tudi zaradi tega razloga, predvsem pa iz želje po novih izkušnjah in radovednosti, kako je v tujini, sem v drugem semestru 1. letnika magistrskega študija odšla na študijsko izmenjavo na Švedsko. Popolnoma drugačno vreme, razmišljanje in kultura od Portugalske, a vsekakor najboljša odločitev, ki sem jih sprejela. V absolventskem letu (2016/17) pa sem skupno preživela 7 mesecev na praktičnem usposabljanju (praksa) v Munchnu v Nemčiji. Ves kulturni šok in malenkostne težave, s katerimi sem se srečala, so bile zagotove precej lažje zaradi vseh stvari, ki sem jih premagala in spoznala že na srednješolski izmenjavi.
- Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Kot že omenjeno, trenutno opravljam še zadnji semester magistrskega študija. Sledi le še priprava magistrske naloge, ki v našem svetu pomeni nekaj mesecev v laboratoriju in nato analiza ter mukotrpno pisanje rezultatov. Glede na to, da sem po sklepu okoliščin že delala prakso v zelo dobrih laboratorijih na področju matičnih celic, se zdaj skušam dogovoriti za opravljanje magistrske naloge pri njih. Kot kaže mi ne bo uspelo zaključiti v tem študijskem letu, tako da bom verjetno vpisala še eno dodatno leto, za tem pa se nekako usmerjam v prijavo na doktorski študij.
Tajda na konferenci bioloških znanosti (Ljubljana), 2018
Tajda v Budimpešti (Comenius), 2011
30. Nov. 2018
V sklopu projekta Erasmus+ smo se v ponedeljek, 26. novembra 2018, odpravili na prvo projektno srečanje v Bolgarijo. Z letošnjim šolskim letom smo na Srednji šoli Črnomelj pričeli projekt »Capitalizing on Local Intangible Cultural Heritage« na temo ohranjanja kulturne dediščine. Sestali smo se člani iz Cipra, Grčije, Estonije, Slovenije, Bolgarije in Litve.
V torek smo dijaki predstavili svojo državo in šolo, si ogledali mesto Razlog in obiskali turistično kmetijo. Gospodarica kmetije, Baba Jana, nam je postregla s tipično bolgarsko pogačo in nam za kosilo spekla banitso, ki je njihova tradicionalna jed iz testa, olja in različnih dodatkov. Za konec pa je še pripravila domače karamelne bonbone. Oblekli smo se tudi v bolgarske narodne noše in zaplesali tradicionalni ples ob njihovi domači glasbi. Vsak udeleženec si je izdelal poseben cof za spomin.
V sredo smo odšli na celodnevni izlet v Plovdiv, evropsko prestolnico kulture 2019. Plovdiv, ki danes šteje okoli 400.000 prebivalcev, je eno najstarejših bolgarskih mest in je prepoznavno po starodavni rimski areni. Po vodenem ogledu mesta smo imeli še nekaj prostega časa za kosilo in nakup spominkov.
Zadnji skupni dan smo pričeli z nekoliko drugačno učno uro v gostujoči šoli. Ogledali smo si film o bolgarski kulturni in naravni dediščini in nato odgovarjali na vprašanja. Podali smo se na bližnji vrh in si od tod ogledali mesto Razlog. Učitelji so medtem načrtovali delo projekta ter terminski načrt srečanj v naslednjih treh letih. Za konec srečanja smo poskusili tipično bolgarsko kosilo ter si ogledali mesto Bansko.
Člani iz Cipra in Grčije so se proti domu odpravili še isto popoldne, ostali pa naslednji dan.
Srečanje je bilo zanimivo, pridobili smo veliko znanja, predvsem o bolgarski kulturi in tudi nekaj malega o običajih ostalih držav. Njihova domača hrana nam je bila všeč, tako kot tudi njihovi običaji in narodna noša. Domačini so bili res prijazni, a nas je presenetila slaba razvitost države. To je bila posebna izkušnja predvsem zaradi tega, ker smo spoznali veliko novih prijateljev iz različnih držav in ob tem aktivno uporabljali angleščino.
Naslednje srečanje je aprila v Litvi. Do takrat je naša naloga, da skupaj sestavimo logotip projekta in naprej raziskujemo lokalno kulturno dediščino. Več fotografij na FB šole.
Marija Absec (2.aG), Simon Simčič (2.ST)
14. Nov. 2018
Nastasja Schweiger je šolanje na naši šoli zaključila leta 2012 in jo poznamo kot slavistko in aktivno članico KBŠ ter vodjo gledališke skupine KBŠ.
Kako bi se predstavila našim dijakom?
Stara sem 25 let in prihajam iz Črnomlja,. Menim, da mi Bela krajina lahko nudi visoko kakovost življenja, če le znaš prepoznati njene potenciale. Eden izmed teh je tudi Srednja šola Črnomelj, kjer sem leta 2012 zaključila šolanje s prav dobrim uspehom. Edina stvar, ki jo iz srednješolskih let obžalujem, je ta, da se nisem bolj vključevala v interesne dejavnosti, predvsem tiste na področju kulture. Meni in mojim sošolcem so takšne in drugačne dejavnosti predstavljale kave v Guštu, druženje in zabave v Piccolu. Sicer smo se imeli zelo lepo in predvsem življenjsko edukativno, a bi mi bilo verjetno danes lažje začeti z določenimi izkušnjami.
Kateri študij si izbrala in zakaj? Kaj počneš trenutno?
Odločila sem se za študij slovenščine in primerjalne književnosti. Razlog je vsekakor ljubezen do knjig, a sočasno mi moj faks tako lingvistično kot tudi književno ponuja ogromno celoto zanimivih humanističnih dejavnikov, ki razkrivajo neko filozofijo sveta, vrednote, nacionalno identiteto, jezikovne zagonetke in pravila. Prav tako pa me je s svojo didaktičnostjo in profesionalnostjo navdušila moja profesorica slovenščine, ki me je učila v zadnjih dveh letih črnomaljske gimnazije, za kar sem ji zelo hvaležna. Trenutno sem tako pri koncu študija, zaključujem zadnja poglavja magistrskega dela o razvoju Jermana v sodobnih uprizoritvah Cankarjevih Hlapcev.
Kako sedaj gledaš na srednješolska leta? V čem vidiš prednost šolanja na SŠ Črnomelj?
To so bila zame najlepša leta, ker smo skupaj s sošolci res užili mladost. In tudi kje kaj zagodli, a upam, da nam nihče ni zameril. Prednost šolanja pa definitivno vidim v bližini, ki mi je privarčevala kar nekaj prostega časa, in pa v domačnosti predvsem s profesorji, ki sem jo na faksu pogrešala. Zdi se mi, da mi je črnomaljska srednja šola dala dobro popotnico za naprej, in sicer tako v smislu znanja kot tudi v smislu učnih navad, spoštovanja, prijateljstva, odgovornosti in medsebojne pomoči.
Pred kratkim si na šoli opravljala tudi pedagoško prakso. Kako je slovenščina videti iz druge strani katedra?
Slovenščina z druge strani katedra je videti mnogo težje, kot jo vidijo dijaki. Sama se pred leti nisem zavedala, koliko pedagoških trikov, priprav, pravil učnega načrta in didaktičnih metod je poleg samega strokovnega znanja nujno poznati, da učitelj sploh lahko izvede tistih 45 poučnih in hkrati zanimivih minut. Prav tako pa se mi zdi, da je na področju izobraževanja v zadnjih časih prišlo do sprememb zaradi permisivne vzgoje, tehnologije in materializma. In to je opazno tudi za katedrom, zato je učiteljevo delo po mojem mnenju s težkega prešlo na izredno težko, zato upam, da bo v prihodnje učiteljevanje malce bolj cenjeno, kot je trenutno.
Zelo si tudi aktivna na kulturnem področju, za tabo je že druga uspešna postavitev gledališke predstave v okviru gledališke skupine KBŠ. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
V dveh letih smo z gledališko skupino na oder postavili pet različnih predstav in še nekaj drugih projektov, prireditev in pesniških večerov. Ves napor je prišel za mano šele sedaj, zato se v prihodnosti nameravam malce umiriti, tudi zaradi zaposlitve, a še naprej nadaljevati s podobnim delom v zmanjšani obliki. Pomembno se mi zdi, da s predstavami in projekti nadaljujemo tudi zunaj KBŠ-ja, saj smo očitno našli dober način, kako pasivno mladino prostovoljno spraviti s telefonov, naslonjačev in gostiln v kulturne domove ter jih tako na nek posreden način kulturno prebuditi.
Imaš kakšen nasvet za srednješolce, ki ‘trpijo’ v šolskih klopeh?
Šola mi sicer nikoli ni predstavljala trpljenja, a šele z leti prepoznavam prave prednosti izobrazbe in šolanja. To je tisto, česar ti ne more nihče vzeti in tisto, s čimer lahko upravljaš le ti. Ne gre zgolj za formalno znanje, ampak za pripravo na življenje v smislu moralnih spoznanj in družbene aktivnosti, brez katere posameznik danes težko obstaja, zato se bo tako imenovano trpljenje kmalu obrestovalo na številnih področjih. Imam pa tudi nasvet za učitelje, ki se morajo globoko zavedati, da na svoje dijake vplivajo, jih vzgajajo in oblikujejo. Še vsak človek – pa naj bo uspešen, neuspešen, svetovno znan ali neznan, revež, bogataš ali kriminalec – je imel učitelja, ki ga je na nek način zaznamoval. In upam, da s pedagoškim poslanstvom vsi učitelji stremijo k zaznamovanosti z dobrim, poštenim in predvsem z vrednotami, ki bodo dijakom olajšale življenjsko pot skozi te meglene čase ter naredile naš svet boljši in lepši.
