Nastasja Schweiger je šolanje na naši šoli zaključila leta 2012 in jo poznamo kot slavistko in aktivno članico KBŠ ter vodjo gledališke skupine KBŠ.
Kako bi se predstavila našim dijakom?
Stara sem 25 let in prihajam iz Črnomlja,. Menim, da mi Bela krajina lahko nudi visoko kakovost življenja, če le znaš prepoznati njene potenciale. Eden izmed teh je tudi Srednja šola Črnomelj, kjer sem leta 2012 zaključila šolanje s prav dobrim uspehom. Edina stvar, ki jo iz srednješolskih let obžalujem, je ta, da se nisem bolj vključevala v interesne dejavnosti, predvsem tiste na področju kulture. Meni in mojim sošolcem so takšne in drugačne dejavnosti predstavljale kave v Guštu, druženje in zabave v Piccolu. Sicer smo se imeli zelo lepo in predvsem življenjsko edukativno, a bi mi bilo verjetno danes lažje začeti z določenimi izkušnjami.
Kateri študij si izbrala in zakaj? Kaj počneš trenutno?
Odločila sem se za študij slovenščine in primerjalne književnosti. Razlog je vsekakor ljubezen do knjig, a sočasno mi moj faks tako lingvistično kot tudi književno ponuja ogromno celoto zanimivih humanističnih dejavnikov, ki razkrivajo neko filozofijo sveta, vrednote, nacionalno identiteto, jezikovne zagonetke in pravila. Prav tako pa me je s svojo didaktičnostjo in profesionalnostjo navdušila moja profesorica slovenščine, ki me je učila v zadnjih dveh letih črnomaljske gimnazije, za kar sem ji zelo hvaležna. Trenutno sem tako pri koncu študija, zaključujem zadnja poglavja magistrskega dela o razvoju Jermana v sodobnih uprizoritvah Cankarjevih Hlapcev.
Kako sedaj gledaš na srednješolska leta? V čem vidiš prednost šolanja na SŠ Črnomelj?
To so bila zame najlepša leta, ker smo skupaj s sošolci res užili mladost. In tudi kje kaj zagodli, a upam, da nam nihče ni zameril. Prednost šolanja pa definitivno vidim v bližini, ki mi je privarčevala kar nekaj prostega časa, in pa v domačnosti predvsem s profesorji, ki sem jo na faksu pogrešala. Zdi se mi, da mi je črnomaljska srednja šola dala dobro popotnico za naprej, in sicer tako v smislu znanja kot tudi v smislu učnih navad, spoštovanja, prijateljstva, odgovornosti in medsebojne pomoči.
Pred kratkim si na šoli opravljala tudi pedagoško prakso. Kako je slovenščina videti iz druge strani katedra?
Slovenščina z druge strani katedra je videti mnogo težje, kot jo vidijo dijaki. Sama se pred leti nisem zavedala, koliko pedagoških trikov, priprav, pravil učnega načrta in didaktičnih metod je poleg samega strokovnega znanja nujno poznati, da učitelj sploh lahko izvede tistih 45 poučnih in hkrati zanimivih minut. Prav tako pa se mi zdi, da je na področju izobraževanja v zadnjih časih prišlo do sprememb zaradi permisivne vzgoje, tehnologije in materializma. In to je opazno tudi za katedrom, zato je učiteljevo delo po mojem mnenju s težkega prešlo na izredno težko, zato upam, da bo v prihodnje učiteljevanje malce bolj cenjeno, kot je trenutno.
Zelo si tudi aktivna na kulturnem področju, za tabo je že druga uspešna postavitev gledališke predstave v okviru gledališke skupine KBŠ. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
V dveh letih smo z gledališko skupino na oder postavili pet različnih predstav in še nekaj drugih projektov, prireditev in pesniških večerov. Ves napor je prišel za mano šele sedaj, zato se v prihodnosti nameravam malce umiriti, tudi zaradi zaposlitve, a še naprej nadaljevati s podobnim delom v zmanjšani obliki. Pomembno se mi zdi, da s predstavami in projekti nadaljujemo tudi zunaj KBŠ-ja, saj smo očitno našli dober način, kako pasivno mladino prostovoljno spraviti s telefonov, naslonjačev in gostiln v kulturne domove ter jih tako na nek posreden način kulturno prebuditi.
Imaš kakšen nasvet za srednješolce, ki ‘trpijo’ v šolskih klopeh?
Šola mi sicer nikoli ni predstavljala trpljenja, a šele z leti prepoznavam prave prednosti izobrazbe in šolanja. To je tisto, česar ti ne more nihče vzeti in tisto, s čimer lahko upravljaš le ti. Ne gre zgolj za formalno znanje, ampak za pripravo na življenje v smislu moralnih spoznanj in družbene aktivnosti, brez katere posameznik danes težko obstaja, zato se bo tako imenovano trpljenje kmalu obrestovalo na številnih področjih. Imam pa tudi nasvet za učitelje, ki se morajo globoko zavedati, da na svoje dijake vplivajo, jih vzgajajo in oblikujejo. Še vsak človek – pa naj bo uspešen, neuspešen, svetovno znan ali neznan, revež, bogataš ali kriminalec – je imel učitelja, ki ga je na nek način zaznamoval. In upam, da s pedagoškim poslanstvom vsi učitelji stremijo k zaznamovanosti z dobrim, poštenim in predvsem z vrednotami, ki bodo dijakom olajšale življenjsko pot skozi te meglene čase ter naredile naš svet boljši in lepši.
