10. Feb. 2019
- ‘Strojniki so zakon’. Kaj pomislita ob tem?
Edvin: Nikoli nisem mislil, da so samo strojniki zakon. Vsak poklic je zame cenjen. Če se odločiš za poklic strojnika, je ta pot polna izzivov in tudi zaposlitev ni problem, saj so najbolj iskan kader pri nas in v tujini.
Urban: Vsak poklic je po svoje »zakon«. Vsi poklici, najbolj pa tehnični, so med sabo povezani. Tako v današnjem času recimo ne bi bilo strojnika brez električarja in obratno. Vsak poklic zahteva svoja znanja, izkušnje, izzive in priložnosti.
- Kdaj sta končala šolanje na SŠ Črnomelj?
Edvin: Šolanje sem zaključil junija 2012 z uspešno opravljeno maturo.
Urban: Šolanje na SŠ Črnomelj sem zaključil z maturo leta 2013.
- Zakaj sta izbrala program strojni tehnik na SŠ Črnomelj in ne kje drugje?
Edvin: Največja prednost je bila ta, da se mi ni bilo treba voziti v Novo mesto. Tudi okolje je bolj prijazno, nikjer ni nobenih nevarnosti in nasilja, kot se to dogaja v večjih šolskih centrih in mestih. Ker sem bil prva generacija tega programa na Srednji šoli Črnomelj, nisem vedel, ali bomo kompetentni ostalim šolam. Izkazalo se je ravno nasprotno. Pridobili smo veliko znanja, predvsem strokovnega, ki mi je kasneje koristilo pri študiju in v praksi.
Urban: Za strojništvo sem se navdušil od očeta. Že v osnovni šoli sem se odločil, da bom šolanje nadaljeval v tehnični smeri. Na informativnih dnevih sem izvedel, da SŠ Črnomelj ponuja tudi program strojni tehnik. Od prve generacije strojnega tehnika smo dobili tako dober odziv, da o šolanju drugje nisem niti razmišljal. Nekoliko pa je odločitvi botrovalo tudi dejstvo, da bom nadaljeval šolanje v domačem kraju.
- Kako sta se na šoli počutila v času šolanja? Kaj vama je ostalo najbolj v spominu?
Edvin: Na šoli sem se počutil odlično. V razredu nas je bilo le 10, med seboj smo se zelo dobro razumeli. Tudi s profesorji nismo imeli nobenih težav, kar se tiče strokovnih predmetov. Prednost tako majhnega števila dijakov v razredu je definitivno v znanju, saj je imel vsak profesor čas, da vsakemu pojasni stvari individualno, če je le to dijak hotel. Šolskih dni se spominjam zelo dobro, kot bi bilo včeraj. Čas hitro mineva … Vseeno pa so mi v spominu najbolj ostali dobri odnosi s profesorji, ki so poučevali strokovne predmete in z zaposlenimi v šolskih delavnicah.
Urban: Od prvega dne sem se na šoli počutil »domače«. Ker smo bili dokaj majhen razred (v razredu nas je bilo 13), smo bili vsi sošolci v dobrih odnosih tako med sabo kakor tudi s profesorji. Od strokovnih predmetov smo veliko odnesli, saj so se nam profesorju lahko posvetili tudi individualno. Na šolo imam veliko lepih spominov. Najbolj pa so se mi vtisnile v spomin učne ure v šolskih delavnicah, kjer je bilo potrebno tudi kaj fizično izdelati. Takšna znanja ti ostanejo za celo življenje.
- Katera znanja sta pridobila in so vama pomagala pri nadaljnjem študiju?
Edvin: Definitivno sem pridobil veliko znanj s strokovnega področja. Izkoristiti se je dalo veliko, še posebej s področja CNC obdelave in 3D modeliranja, pa tudi praktičnega znanja nam ni manjkalo, saj smo se urili v šolskih delavnicah. Predvsem ta znanja so mi bila v pomoč pri študiju in v praksi.
Urban: Pridobil sem veliko teoretičnega kakor tudi praktičnega znanja s področja strojništva. Pri nadaljnjem študiju so mi pomagali predvsem strokovni predmeti, kot so tehnično risanje, risanje s CAD programi (SolidWorks …), postopki obdelave … vključno s praktičnim znanjem iz šolskih delavnic. Tukaj se vidi znanje, ki smo ga pridobili s skoraj individualnim delom s profesorji pri strokovnih predmetih. Seveda pa so mi pomagali tudi drugi naravoslovni predmeti kot na primer matematika in fizika.
- Kaj počneta trenutno? Sta teoretično znanje že prenesla v prakso?
Edvin: Pred nekaj meseci sem zaključil magistrski študijski program na Fakulteti za strojništvo, Univerze v Ljubljani in pridobil naziv mag. inž. str. in magistriral na področju varjenja. Sedaj svoje delovne izkušnje nabiram v oddelku razvoja procesa v podjetju TPV d.o.o. Novo mesto, kjer se ukvarjamo z izdelavo avtomobilskih komponent.
Urban: Maja 2018 sem diplomiral sem na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani in pridobil naziv dipl. ing. str. Diplomiral sem s področja kakovosti, natančneje iz statističnega nadzora kakovosti (SQC). Svojo karierno pot sem začel v podjetju Livar d.d., kjer delam v sektorju kakovosti kot inženir kakovosti.
- So vajini sošolci nadaljevali izobraževanje ali so se odločili za delo v podjetjih?
Edvin: Eden mojih sošolcev se je odločil za enak študij in ga že skoraj zaključil, ostali pa so se odločili za delo v podjetjih.
Urban: Večina sošolcev se je odločila za delo. Nekaj pa nas je nadaljevalo s študijem na različnih stopnjah in šolo tudi uspešno zaključilo.
- Kaj bi svetovala nekomu, ki se odloča za program strojni tehnik?
Edvin: Če bodoči dijaki še vedno ne vedo, ali bi se vpisali v program strojnega tehnika, jim lahko rečem, da je strojništvo zelo široko področje, polno zanimivosti in izzivov, ki jih bo zagotovo pritegnilo. Šolanje na Srednji šoli Črnomelj je odlična podlaga za nadaljevanje izobraževanja ali takojšnjo poklicno pot.
Urban: Strojništvo predstavlja vsakodnevne izzive na vseh področjih. Pa ni važno, ali delaš v tehnologiji, razvoju ali pa v kontroli. Vsak dan pridobiš neka nova znanja. Mislim pa, da SŠ Črnomelj s programom strojni tehnik omogoča mladim, perspektivnim strojnikom pravo odskočno desko za nadaljnji študij in delo na področju strojništva.
Srečno obema na poklicni poti.
8. Jan. 2019
Leta 2011 sta Jure Kuhar in Tilen Lamut kot sošolca v 4. a gimnazije uspešno zaključila šolanje na naši šoli. Jureta poznamo tudi kot nekdanjega uspešnega predsednika Kluba belokranjskih študentov ter kot vodjo festivala Črnfest. Tilen trenutno zaključuje magisterij iz strateškega menedžmenta, je zaposlen v marketinški agenciji Propiar ter v prostem času dela kot komentator športnih prenosov na Športklubu. Že v srednješolskih časih ju je družila šola, košarka in prijateljstvo, ki ga gojita še danes. Kot njuna bivša razredničarka sem ju prosila za intervju, ki smo ga zaradi zasedenosti obeh opravili kar preko videokonference.
Kaj pomislita ob imenu Srednja šola Črnomelj?
Jure: Jaz predvsem pomislim na smučanje v Cerknem, sproščeno druženje s sošolci, vzdušje na šoli, matematiko pri prof. Petruni, izlete, maturo … Vse seveda v zelo pozitivnem smislu in z nostalgijo po »brezskrbnih« letih, preživetih v SŠ Črnomelj.
Tilen: Jaz pa na našo generacijo dijakov ter ekskurzijo v Zamejsko Slovenijo, ki je bila naša edina ekskurzija. Malo sem kar zavidal mlajšim generacijam, ki so imele več ekskurzij in tudi mednarodnih izmenjav. Všeč mi je bilo dejstvo, da smo se tudi kot generacija razumeli, dijaki iz cele Bele krajine smo bili zbrani v enem razredu. Zdi se mi, da je to bil najlepši čas v življenju, ki ga še preživiš v domačem okolju. Poseben dogodek je bilo odprtje obnovljene športne dvorane, ko sem bil v 4. letniku. Otvoritev sem tudi vodil in pridobil prve voditeljske izkušnje.
Kateri študij sta izbrala in zakaj?
Jure: Jaz sem izbral študij kemije in trenutno zaključujem pisanje magistrske naloge. Kolebal sem med študijem kemije in geografije, prevladala pa je bolj znanstvena in raziskovalna veda. Dodiplomski študij sem zaključil v zelo kratkem času, opravil tudi pedagoško-andragoško izobraževanje, nato pa se vpisal na 2. stopnjo študija, ki ga ravno zaključujem. Razmišljam, da bi ga v bližnji prihodnosti nadgradil z znanjem ekonomije ali menedžmenta. Vmes sem se tudi neformalno izobraževal in aktivno vključil v KBŠ, vodil Dolenjsko regijo Zveze ŠKIS ter zbiral izkušnje na raznolikih projektih, kot so Škisova tržnica, Črnfest, evropski projekti v okviru Mladinskega centra Bit … V zadnjem času pa me zanima tudi politično udejstvovanje.
Tilen: Jaz sem se odločil za študij mednarodnih odnosov na FDV v nasprotju s pričakovanji okolice, da bom izbral študij na Fakulteti za šport. V bistvu sploh nisem vedel, kateri študij izbrati, le da bo na področju družboslovja. Po informativnem dnevu sem govoril s Tomijem Bahoričem, ki je že študiral na tem področju. Kljub nenehnem strahu, da ne bom mogel najti zaposlitve, mi ni bilo žal, ker je študij vključeval zelo široko področje od ekonomije, prava, tujih jezikov, kar se je izkazalo za zelo dobro odskočno desko za delo na zares širokem področju: od evropskih inštitucij, veleposlaništev, različnih političnih teles in tako naprej. Po uspešno zaključeni prvi stopnji sem študij nadaljeval na magistrskem študiju strateškega tržnega komuniciranja, ki ga tudi zaključujem. Sem pa že tri leta in pol zaposlen agenciji za odnose z javnostjo Propiar.
Kot vemo, v okviru Propiar, sodeluješ tudi z Ilko Štuhec.
Tilen: V Ilkini ekipi opravljam delo predstavnika za odnose z javnostmi – pripravljam izjave za javnost, novinarske konference, javljanje s terena ter koordiniram sodelovanje s sponzorji. To delo mi je všeč zaradi Ilke in njene ekipe, ki je fantastična in ker povezujem svojo stroko s športom. Veselim se tudi odhoda na svetovno prvenstvo na Švedsko, kjer bom prvič v živo na takšnem dogodku.
Jure, kako nameravaš prenesti izkušnje iz študentskih organizacij v delo na občinskem nivoju?
Jure: Čeprav je občina Črnomelj že pridobila naziv Mladim prijazna občina, si želim obuditi Mladinski svet v občini Črnomelj in s poznavanjem študentske problematike ter različnih organizacij pripomoči k razvoju dejavnosti za mlade ter podpreti njihovo participacijo v družbi.
Če se vrnemo še malo v srednješolska leta. Kje vidita prednost Srednje šole Črnomelj in s katero dodano vrednostjo sta vstopila v študij?
Jure: Mislim, da je velika prednost šolanje v domačem kraju in je za programe, ki jih šola ponuja, najboljša izbira. Zaradi manjšega števila dijakov je vzdušje zagotovo boljše.
Tilen: Se popolnoma strinjam. Dodal bi še, da je črnomaljska gimnazija tudi na državnem nivoju zelo cenjena zaradi uspehov dijakov, kvalitete učnega procesa. Šola je po številu dijakov sicer res majhna, po obsegu izven šolskih dejavnosti in kvaliteti izobraževanja pa zelo velika. Mislim, da lahko izpolni pričakovanja vsakega, ki se zanjo odloči.
Jure: Gre tudi za prihranek časa, ki bi ga drugače namenil za vožnjo, lahko ga nameniš treningu športa ali hobijem. Pri študiju na naravoslovni fakulteti sem bil v veliki prednosti v znanju matematike, fizike, ki so ključni in izločilni predmeti v prvih dveh letnikih študija za dijake, ki prihajajo iz srednjih strokovnih šol.
Tilen: Res je, s sošolci nismo v ničemer zaostajali za drugimi. Kot družboslovcu pa se mi je v srednješolskem času zdelo, da je bil velik poudarek na naravoslovju. Pogrešal sem tudi znanje o delovanju države, vplivih politike in inštitucij na življenje ljudi …
Jure: … in nenazadnje tudi poznavanje ekonomije in podjetništva, kar inženirju kemije v današnjem času lahko pride zelo prav.
Vama je v spominu ostala še kakšna anekdota iz šole?
Jure: Nekaj jih je, ampak niso primerne za objavo.
Tilen: Meni je najbolj ostalo v spominu učenje za maturo, ko smo se z Juretom in sošolko Tjašo Žunič pripravljali ter združili prijetno s koristnim ter vsi uspešno opravili zrelostni izpit.
Imata kak nasvet za naše maturante?
Jure: Vsako izpitno obdobje je dvakrat hujše, kot je učenje v času mature, ki je v bistvu le ponavljanje vsega, kar si se že naučil sproti. Matura je dejansko nagrada za vse osvojeno znanje in te pripravi na študijski način učenja.
Tilen: Če se navežem na kvaliteto poučevanja na črnomaljski gimnaziji, bi dodal, da sem po opravljeni maturi ugotovil, da če le slediš profesorjevim navodilom, kaj se učiti in kako, potem ni dvoma, da ne bi uspešno oziroma zelo dobro zaključil šolanja.
Pogovor je potekal še o pomembnosti izmenjav v tujini, toleranci in sprejemanju drugačnosti, razvojni osi in seveda tudi, kdaj se bomo srečali na obletnici….
Obema srečno na nadaljnji življenjski poti.
Intervju izvedla in zapisala: Marta Strmec, prof.
4. Dec. 2018
- Kdaj si končala šolanje na edini belokranjski srednji šoli? Kateri uspehi ter dejavnosti so te spremljali skozi srednješolska leta?
Šolanje na Srednji šoli Črnomelj sem končala s študijskim letom 2012/13 oz. z opravljeno maturo v juliju 2013. Od nekdaj sem bila odličnjakinja, tako tudi v srednji šoli nisem imela težav, prav tako pa se nisem ravno udeleževala raznih tekmovanj, saj sem bila precej zasedena s prostočasnimi aktivnostmi, tj. glasbo. Do približno 2. letnika srednje šole sem še vedno hodila v glasbeno šolo. In sicer igram violino, to pa zraven prinese še enkrat tedensko orkester, enkrat nauk o glasbi, dvakrat individualne ure violine in vsaj dvakrat komorno igro. Po končani uradni glasbeni izobrazbi pa smo s kolegicami iz godalnega kvarteta naprej godle oz. še vedno godemo v okviru KUD Battalia. Poleg tega sem violino igrala tudi pri Folklorni skupini Dragatuš, katere glasbeno zasedbo vodim še danes.
- Kateri študijsko smer si izbrala po zaključku gimnazije?
Vpisala sem se na študij biotehnologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Bila sem ena izmed tistih, ki si je pravzaprav lahko izbrala karkoli – ocene so mi to pač dopuščale, a kot vedno v življenju, se ravno takšni potem najtežje odločimo in ne vemo zares kaj bi radi počeli v življenju. Žal ne morem reči, da sem od nekdaj sanjala, da bom znanstvenica, program biotehnologije sem izbrala zgolj iz radovednosti in tega, da je nekako vključeval še največ genetike. Takrat so bile namreč popularne CSI nanizanke in moram priznati, da je precej trenutnih »sošolcev« pristalo tukaj zaradi bolj ali manj istega razloga. Naj dodam še, da sem se z vsakim letnikom bolj videla v tem svetu biotehnologije oz. molekularne biologije nasploh. Še vedno ne vem, kaj bom, ko bom velika. 😛 Sem pa celoten dodiplomski študij, ki sem ga opravila z odliko, sploh pa absolventsko leto po tem izkoristila maksimalno z možnostmi, ki so pač prihajale mimo in sem jih s strahom, a veseljem pograbila. Verjamem namreč, da nismo vsi karakterji, ki bi celo življenje strmeli le k enemu cilju. Tudi manjši, sprotni izzivi nam lahko prinesejo ogromno zadovoljstvo in nenazadnje smisla.
- Kaj počneš trenutno?
Pravkar zaključujem 2. letnik magistrskega študija tega programa, kar pomeni sedenje v klopeh, hkrati pa iščem možnosti za opravljanje magistrske naloge v tujini. Kljub vse večjim odločitvam in obveznostim na fakulteti pa sem z vsakim letom vpeta v kakšen nov glasbeni projekt, tako sem trenutno še članica KUD Battalia, FS Dragatuš, FS Tine Rožanc (Ljubljana), Simfoničnega orkestra Univerze v Ljubljani in skupine Kr’Etno.
- Kakšni spomini te vežejo na našo šolo in v čem vidiš prednost šolanja v domačem kraju?
Če sem čisto iskrena, se mi zdijo srednješolska leta že vesoljska leta stran. Kakorkoli, najbližja prijateljstva še vedno izvirajo iz teh časov. Spomini so seveda mešani, a prav o vseh se radi skupaj pogovarjamo in se jim iz srca nasmejimo. Seveda so v mojem primeru velik pečat pustili tudi vsi Comenius in drugi mednarodni projekti, pri katerih sem sodelovala v sklopu šole in kasneje Erasmus+ mladinske izmenjave, vodene preko Mladinskega centra BIT. V teh dnevnih ali tedenskih druženjih sem zares spoznala zanimive, čudovite ljudi, s katerimi vsaj enkrat letno spregovorim na socialnih omrežjih ali še bolje, jih srečam na potovanjih. Glavna prednost šole se mi zdi to, da je v domačem okolju – blizu. Z mojimi apetiti po vseh obšolskih dejavnostih sem le tako lahko normalno funkcionirala, da mi ni bilo treba pregoreti oz. se česa odpovedati. Hkrati pa moram priznati, da v znanju prav v ničemer nisem zaostajala in četudi se mi je velikokrat zdelo, da bi bilo marsikaj lahko boljše, sem se po zgodbicah od drugih sošolcev iz cele Slovenije jaz še daleč najmanj pritoževala. Tudi to nekaj pomeni. 🙂
- V času šolanja na naši šoli si sodelovala v projektu Comenius in si bila na izmenjavi na Portugalskem? Kako je sodelovanje pri obeh vplivalo nate?
Vključevanje v mednarodne projekte mi je vsekakor vneslo nek nov pogled na šolanje, tako kot na življenje samo. Mnogi se v tem izkusijo pa jim vse skupaj predstavlja le en velik stres, zame pa je vsako srečanje z novimi kulturami, navadami dalo nekaj več, na vsako situacijo znam pogledati tudi s širše perspektive, kot srednješolki pa je to največkrat pomenilo, da si svoje težave lahko primerjal z drugimi in so se tvoje naenkrat zdele veliko manjše in bolj normalne.
Tudi zaradi tega razloga, predvsem pa iz želje po novih izkušnjah in radovednosti, kako je v tujini, sem v drugem semestru 1. letnika magistrskega študija odšla na študijsko izmenjavo na Švedsko. Popolnoma drugačno vreme, razmišljanje in kultura od Portugalske, a vsekakor najboljša odločitev, ki sem jih sprejela. V absolventskem letu (2016/17) pa sem skupno preživela 7 mesecev na praktičnem usposabljanju (praksa) v Munchnu v Nemčiji. Ves kulturni šok in malenkostne težave, s katerimi sem se srečala, so bile zagotove precej lažje zaradi vseh stvari, ki sem jih premagala in spoznala že na srednješolski izmenjavi.
- Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Kot že omenjeno, trenutno opravljam še zadnji semester magistrskega študija. Sledi le še priprava magistrske naloge, ki v našem svetu pomeni nekaj mesecev v laboratoriju in nato analiza ter mukotrpno pisanje rezultatov. Glede na to, da sem po sklepu okoliščin že delala prakso v zelo dobrih laboratorijih na področju matičnih celic, se zdaj skušam dogovoriti za opravljanje magistrske naloge pri njih. Kot kaže mi ne bo uspelo zaključiti v tem študijskem letu, tako da bom verjetno vpisala še eno dodatno leto, za tem pa se nekako usmerjam v prijavo na doktorski študij.
Tajda na konferenci bioloških znanosti (Ljubljana), 2018
Tajda v Budimpešti (Comenius), 2011
14. Nov. 2018
Nastasja Schweiger je šolanje na naši šoli zaključila leta 2012 in jo poznamo kot slavistko in aktivno članico KBŠ ter vodjo gledališke skupine KBŠ.
Kako bi se predstavila našim dijakom?
Stara sem 25 let in prihajam iz Črnomlja,. Menim, da mi Bela krajina lahko nudi visoko kakovost življenja, če le znaš prepoznati njene potenciale. Eden izmed teh je tudi Srednja šola Črnomelj, kjer sem leta 2012 zaključila šolanje s prav dobrim uspehom. Edina stvar, ki jo iz srednješolskih let obžalujem, je ta, da se nisem bolj vključevala v interesne dejavnosti, predvsem tiste na področju kulture. Meni in mojim sošolcem so takšne in drugačne dejavnosti predstavljale kave v Guštu, druženje in zabave v Piccolu. Sicer smo se imeli zelo lepo in predvsem življenjsko edukativno, a bi mi bilo verjetno danes lažje začeti z določenimi izkušnjami.
Kateri študij si izbrala in zakaj? Kaj počneš trenutno?
Odločila sem se za študij slovenščine in primerjalne književnosti. Razlog je vsekakor ljubezen do knjig, a sočasno mi moj faks tako lingvistično kot tudi književno ponuja ogromno celoto zanimivih humanističnih dejavnikov, ki razkrivajo neko filozofijo sveta, vrednote, nacionalno identiteto, jezikovne zagonetke in pravila. Prav tako pa me je s svojo didaktičnostjo in profesionalnostjo navdušila moja profesorica slovenščine, ki me je učila v zadnjih dveh letih črnomaljske gimnazije, za kar sem ji zelo hvaležna. Trenutno sem tako pri koncu študija, zaključujem zadnja poglavja magistrskega dela o razvoju Jermana v sodobnih uprizoritvah Cankarjevih Hlapcev.
Kako sedaj gledaš na srednješolska leta? V čem vidiš prednost šolanja na SŠ Črnomelj?
To so bila zame najlepša leta, ker smo skupaj s sošolci res užili mladost. In tudi kje kaj zagodli, a upam, da nam nihče ni zameril. Prednost šolanja pa definitivno vidim v bližini, ki mi je privarčevala kar nekaj prostega časa, in pa v domačnosti predvsem s profesorji, ki sem jo na faksu pogrešala. Zdi se mi, da mi je črnomaljska srednja šola dala dobro popotnico za naprej, in sicer tako v smislu znanja kot tudi v smislu učnih navad, spoštovanja, prijateljstva, odgovornosti in medsebojne pomoči.
Pred kratkim si na šoli opravljala tudi pedagoško prakso. Kako je slovenščina videti iz druge strani katedra?
Slovenščina z druge strani katedra je videti mnogo težje, kot jo vidijo dijaki. Sama se pred leti nisem zavedala, koliko pedagoških trikov, priprav, pravil učnega načrta in didaktičnih metod je poleg samega strokovnega znanja nujno poznati, da učitelj sploh lahko izvede tistih 45 poučnih in hkrati zanimivih minut. Prav tako pa se mi zdi, da je na področju izobraževanja v zadnjih časih prišlo do sprememb zaradi permisivne vzgoje, tehnologije in materializma. In to je opazno tudi za katedrom, zato je učiteljevo delo po mojem mnenju s težkega prešlo na izredno težko, zato upam, da bo v prihodnje učiteljevanje malce bolj cenjeno, kot je trenutno.
Zelo si tudi aktivna na kulturnem področju, za tabo je že druga uspešna postavitev gledališke predstave v okviru gledališke skupine KBŠ. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
V dveh letih smo z gledališko skupino na oder postavili pet različnih predstav in še nekaj drugih projektov, prireditev in pesniških večerov. Ves napor je prišel za mano šele sedaj, zato se v prihodnosti nameravam malce umiriti, tudi zaradi zaposlitve, a še naprej nadaljevati s podobnim delom v zmanjšani obliki. Pomembno se mi zdi, da s predstavami in projekti nadaljujemo tudi zunaj KBŠ-ja, saj smo očitno našli dober način, kako pasivno mladino prostovoljno spraviti s telefonov, naslonjačev in gostiln v kulturne domove ter jih tako na nek posreden način kulturno prebuditi.
Imaš kakšen nasvet za srednješolce, ki ‘trpijo’ v šolskih klopeh?
Šola mi sicer nikoli ni predstavljala trpljenja, a šele z leti prepoznavam prave prednosti izobrazbe in šolanja. To je tisto, česar ti ne more nihče vzeti in tisto, s čimer lahko upravljaš le ti. Ne gre zgolj za formalno znanje, ampak za pripravo na življenje v smislu moralnih spoznanj in družbene aktivnosti, brez katere posameznik danes težko obstaja, zato se bo tako imenovano trpljenje kmalu obrestovalo na številnih področjih. Imam pa tudi nasvet za učitelje, ki se morajo globoko zavedati, da na svoje dijake vplivajo, jih vzgajajo in oblikujejo. Še vsak človek – pa naj bo uspešen, neuspešen, svetovno znan ali neznan, revež, bogataš ali kriminalec – je imel učitelja, ki ga je na nek način zaznamoval. In upam, da s pedagoškim poslanstvom vsi učitelji stremijo k zaznamovanosti z dobrim, poštenim in predvsem z vrednotami, ki bodo dijakom olajšale življenjsko pot skozi te meglene čase ter naredile naš svet boljši in lepši.
11. Okt. 2018
Jaka Šikonja je kot zlat maturant zaključil šolanje na Srednji šoli Črnomelj leta 2015, Matija Lovšin pa z enakim laskavim nazivom leto dni pozneje. Danes sta oba uspešna študenta, Jaka na Medicinski fakulteti, Matija pa na Fakulteti za matematiko in fiziko. Ideja za skupen intervju z njima se mi je porodila letos spomladi, ko sem ju v Ljubljani srečal med vodenjem skupine tujcev.
Kaj trenutno počneta tik pred pričetkom novega študijskega leta?
Jaka: Trenutno sem napisal članek za Zvitico, časopis Kluba belokranjskih študentov, tokrat na temo medicine, o bolečini, kako nastane, kako jo dojemamo … Navezal sem se na alternativno medicino, za katero bolniki pogosto menijo, da jo zdravniki izključujejo. V praksi pa je nekoliko drugače, in sicer je vse usmerjeno na pacienta. Če mu alternativna metoda pomaga, jo zdravnik tudi odobrava. Razmišljal sem še o (placebo) učinku, ki ga imajo nekatere »magične« metode zdravljenja. Tudi sicer pogosto pišem za Zvitico, kjer imam svojo rubriko, znotraj katere poleg o medicini pišem še o šolstvu, sestavim kakšno logično uganko … Pa seveda počivam pred pričetkom novega študijskega leta.
Matija: Ne vem, če to smeš zapisati, vendar sem ravno te dni sestavil nalogo za tekmovanje iz logike …
Tilen: Lahko lahko, le vsebine ne smeš razkriti. Kako se počutiš, da bo morda ravno tvoj brat reševal to nalogo na naši šoli?
Jaka: Je težka?
Matija: Pravzaprav ne vem, kdaj bo objavljena, lahko da bo uporabljena šele čez nekaj let ali pa celo zavrnjena. Se pa Jan ne bo udeležil tekmovanja, saj bo ravno takrat na šolski ekskurziji. Meni, ki sem jo sestavil, se seveda ne zdi prav zelo težka …
Kako sedaj gledata na srednješolska leta? Je pogled »od daleč« drugačen kot takrat, ko sta bila znotraj sistema?
Matija: Da, precej drugače je. Če se mi je takrat kakšen test zdel zahteven in učenje naporno, sedaj na faksu vidim, da je bila gimnazija pravzaprav lahka, marsikdaj celo prelahka. Pa seveda je povsem drugače tudi to, da je začetek študijskega življenja za seboj potegnil selitev v Ljubljano …
Jaka: Enako, skoraj sem že Ljubljančan …
Tilen: Res, belokranjsko narečje je še komaj zaznati …
Jaka: Ampak »da« namesto »ja« pa ostaja! Seveda sem edini v predavalnici, ki reče »da«. J Se pa zavestno trudim, da bi govoril bolj knjižno. Sicer pa imam na srednjo šolo lepe spomine, bilo mi je prijetno.
Koliko stikov s sošolci sta ohranila?
Jaka: Fantovska ekipa iz mojega razreda se še vedno druži, to je ostalo tudi v Ljubljani, skupaj hodimo na morje in festivale. Menim, da se je ta družba obdržala zaradi podobnih visokih ambicij in zaradi sorodne mentalitete predvsem glede pozitivnega odnosa do učenja in znanja, zaradi česar nam nikoli ne zmanjka materiala za debato. Z nekaterimi dekleti se tudi še slišimo, z ostalimi pa kakšno rečem, če se nam poti po naključju križajo.
Matija: Mislim, da se je naša generacija po srednji šoli precej razkropila. Tako kot Jaka pa sem več stikov ohranil s fantovskim delom generacije.
Oba smo ohranili v spominu kot dijaka, ki sta bila uspešna na mnogih področjih. Se še vedno udejstvujeta na več teh področjih ali sta bolj osredotočena na študijske zadeve?
Matija: Študijsko sem res usmerjen izključno na fiziko, sem se pa pričel ukvarjati tudi z učenjem tujih jezikov. Že kakšna tri leta se učim nemško, špansko, francosko, italijansko, rusko, češko, poljsko, japonsko, hebrejsko, turško in svahili.
Tilen: Res zanimivo ali pa kar logična posledica tvojih uspehov na tekmovanjih iz lingvistike. Kako intenzivno prihaja do mešanja jezikov, ko se jih toliko učiš hkrati?
Matija: Pa niti ne, predvsem jih začneš povezovati, znanje gradiš na podobnostih in razlikah med njimi. Res pa je, da se teh jezikov učim bolj zase, za dušo, kot iz kakšne resne potrebe. Lahko pa da mi kdaj pridejo prav.
Jaka: Ukvarjam se s študijem, poleg tega pa sem se dve leti aktivno ukvarjal s področjem reproduktivnega zdravja. Na osnovnih in srednjih šolah sem učencem in dijakom predaval o varni spolnosti. Je pa ob tem zanimivo, da se je v 8. in 9. razredu osnovne šole pogosto razvila intenzivnejša debata, z več odkritimi vprašanji, kot v 1. letniku srednje šole.
Tilen: Čemu to pripisuješ? Srednješolci mislijo, da že vse vedo?
Jaka: Ne ne. V 1. letniku je težava, ker razredi še niso taka ekipa, družba, nerodno jim je drug pred drugim, v 8. in 9. razredu pa so skupaj že tako dolgo, da nimajo zadržkov. To je sicer potekalo v sklopu Društva študentov medicine Slovenije, kjer sem trenutno blagajnik. Aktivno sodelujem pri upravnem odboru Rokometnega kluba Metlika, nekaj časa sem bil tam tudi predsednik. Pa še kaj bi se našlo …
Pred nekaj meseci smo se srečali v Ljubljani, ko sta vsak svojo skupino spremljala po mestu pri neki igri. Lahko pojasnita, za kaj je šlo?
Jaka: Šlo je za Naravoslovno olimpijado Evropske unije, na katero se uvrstijo udeleženci iz večine evropskih držav in se pomerijo v praktičnih nalogah iz naravoslovja. Z Matijo sva bila dva izmed vodičev in sva bila zadolžena vsak za svojo državo. Šlo je za mladoletne tekmovalce in sva, po domače povedano, skrbela, odgovarjala za njih med bivanjem v Ljubljani, malo sva jim tudi razkazala našo prestolnico …
Matija: S tem da sva se z Jako tam povsem slučajno srečala, drug za drugega nisva vedela, da bova sodelovala pri projektu. Jaka je pri tem sodeloval že v preteklosti, jaz pa letos prvič. Povabljen sem bil s strani vodje tekmovanja, ki me pozna iz lingvistične olimpijade, na katero sem se uvrstil v gimnazijskih letih.
Jaka in Matija: Poleg tega pa sva prevzela še vlogo glavnih animatorjev. Naučila sva jih plesati, nekaj besed slovensko, pokazala sva jim belokranjsko nošo …
Kakšne načrte imata po končanem študiju?
Matija: Čaka me še 3. letnik, tako da nisem še povsem odločen glede smeri, kjer bom nadaljeval študij. Je pa po končanem študiju fizike dosti možnosti za zaposlitev na inštitutu ali srednjih šolah, pa tudi v industriji ali bančništvu. Ti zadnji dve možnosti se mi trenutno zdita bolj zanimivi …
Jaka: Prvo se moram odločiti, kaj bom specializiral, vem pa, da me zanima raziskovalno področje. Bolj me privlači ostati na fakulteti kot pa delo v ambulanti. Morda bi nekega dne želel tudi poučevati in s tem vplivati na učne načrte predmetov ter izpite. Menim, da je na naši fakulteti mnogo preveč učenja na pamet, želel bi si, da bi bile vsebine bolj klinično orientirane.
Imata vidva kakšno vprašanje zame?
Matija: V zvezi s čim?
Tilen: Pa karkoli … mogoče le ni treba preveč osebno.
Jaka: Kaj meniš, bo znanje matematike v srednji šoli čez 10 let na višjem ali nižjem nivoju? Vtis imam, da sicer obstajajo ljudje, ki so za učenje zelo motivirani, vendar pa je vse večji delež tistih, ki jim motivacije primanjkuje. Nekako pa ni zlate sredine.
Tilen: Morda se trenutno zdi, da je splošni trend v upadanju nivoja znanja. Širše gledano pa bi prej rekel, da je trend bolj podoben sinusoidi … če sedaj nivo pada, bo prej ali slej verjetno začel tudi nazaj naraščati. V kateri del te sinusoide se bo ujelo obdobje čez 10 let, je pa zelo težko presoditi. Vendar zgolj trditi, da bo nivo znanja le še upadal, je vsekakor prenagljeno in preveč jamrajoče.
Matija: Kje vidiš prednosti Srednje šole Črnomelj pred drugimi srednjimi šolami?
Jaka: Ne morem, da ne bi kar sam odgovoril, ker imam izdelan odgovor na to vprašanje … Pravzaprav je prednost ena. Ker v končni fazi je popolnoma vseeno, v katero gimnazijo kdo hodi, vse je odvisno od posameznika, s kakšno zavzetostjo se bo prijel dela in učenja ter koliko znanja bo odnesel. Je pa res, da če je nekdo iz Črnomlja in se je pripravljen voziti v Novo mesto, je to povsem enako, kot da vsak dan stran vrže tri ure. In če se komu zdi smiselno vsak teden izgubiti en dan … Vsekakor je boljše, sploh če imaš neke ambicije, imeti vsak dan tri ure več časa in se ukvarjati s čim produktivnejšim, kot je vožnja preko Gorjancev.
Pogovor se je v manj formalnem smislu nadaljeval še kar nekaj časa …
Intervju zapisal: Tilen Šetina, prof. mat.
Matija in Jaka danes
Matija na ekskurziji v Pragi
Jaka na delavnici v okviru projekta NGRVŽ
