4. Dec. 2018
- Kdaj si končala šolanje na edini belokranjski srednji šoli? Kateri uspehi ter dejavnosti so te spremljali skozi srednješolska leta?
Šolanje na Srednji šoli Črnomelj sem končala s študijskim letom 2012/13 oz. z opravljeno maturo v juliju 2013. Od nekdaj sem bila odličnjakinja, tako tudi v srednji šoli nisem imela težav, prav tako pa se nisem ravno udeleževala raznih tekmovanj, saj sem bila precej zasedena s prostočasnimi aktivnostmi, tj. glasbo. Do približno 2. letnika srednje šole sem še vedno hodila v glasbeno šolo. In sicer igram violino, to pa zraven prinese še enkrat tedensko orkester, enkrat nauk o glasbi, dvakrat individualne ure violine in vsaj dvakrat komorno igro. Po končani uradni glasbeni izobrazbi pa smo s kolegicami iz godalnega kvarteta naprej godle oz. še vedno godemo v okviru KUD Battalia. Poleg tega sem violino igrala tudi pri Folklorni skupini Dragatuš, katere glasbeno zasedbo vodim še danes.
- Kateri študijsko smer si izbrala po zaključku gimnazije?
Vpisala sem se na študij biotehnologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Bila sem ena izmed tistih, ki si je pravzaprav lahko izbrala karkoli – ocene so mi to pač dopuščale, a kot vedno v življenju, se ravno takšni potem najtežje odločimo in ne vemo zares kaj bi radi počeli v življenju. Žal ne morem reči, da sem od nekdaj sanjala, da bom znanstvenica, program biotehnologije sem izbrala zgolj iz radovednosti in tega, da je nekako vključeval še največ genetike. Takrat so bile namreč popularne CSI nanizanke in moram priznati, da je precej trenutnih »sošolcev« pristalo tukaj zaradi bolj ali manj istega razloga. Naj dodam še, da sem se z vsakim letnikom bolj videla v tem svetu biotehnologije oz. molekularne biologije nasploh. Še vedno ne vem, kaj bom, ko bom velika. 😛 Sem pa celoten dodiplomski študij, ki sem ga opravila z odliko, sploh pa absolventsko leto po tem izkoristila maksimalno z možnostmi, ki so pač prihajale mimo in sem jih s strahom, a veseljem pograbila. Verjamem namreč, da nismo vsi karakterji, ki bi celo življenje strmeli le k enemu cilju. Tudi manjši, sprotni izzivi nam lahko prinesejo ogromno zadovoljstvo in nenazadnje smisla.
- Kaj počneš trenutno?
Pravkar zaključujem 2. letnik magistrskega študija tega programa, kar pomeni sedenje v klopeh, hkrati pa iščem možnosti za opravljanje magistrske naloge v tujini. Kljub vse večjim odločitvam in obveznostim na fakulteti pa sem z vsakim letom vpeta v kakšen nov glasbeni projekt, tako sem trenutno še članica KUD Battalia, FS Dragatuš, FS Tine Rožanc (Ljubljana), Simfoničnega orkestra Univerze v Ljubljani in skupine Kr’Etno.
- Kakšni spomini te vežejo na našo šolo in v čem vidiš prednost šolanja v domačem kraju?
Če sem čisto iskrena, se mi zdijo srednješolska leta že vesoljska leta stran. Kakorkoli, najbližja prijateljstva še vedno izvirajo iz teh časov. Spomini so seveda mešani, a prav o vseh se radi skupaj pogovarjamo in se jim iz srca nasmejimo. Seveda so v mojem primeru velik pečat pustili tudi vsi Comenius in drugi mednarodni projekti, pri katerih sem sodelovala v sklopu šole in kasneje Erasmus+ mladinske izmenjave, vodene preko Mladinskega centra BIT. V teh dnevnih ali tedenskih druženjih sem zares spoznala zanimive, čudovite ljudi, s katerimi vsaj enkrat letno spregovorim na socialnih omrežjih ali še bolje, jih srečam na potovanjih. Glavna prednost šole se mi zdi to, da je v domačem okolju – blizu. Z mojimi apetiti po vseh obšolskih dejavnostih sem le tako lahko normalno funkcionirala, da mi ni bilo treba pregoreti oz. se česa odpovedati. Hkrati pa moram priznati, da v znanju prav v ničemer nisem zaostajala in četudi se mi je velikokrat zdelo, da bi bilo marsikaj lahko boljše, sem se po zgodbicah od drugih sošolcev iz cele Slovenije jaz še daleč najmanj pritoževala. Tudi to nekaj pomeni. 🙂
- V času šolanja na naši šoli si sodelovala v projektu Comenius in si bila na izmenjavi na Portugalskem? Kako je sodelovanje pri obeh vplivalo nate?
Vključevanje v mednarodne projekte mi je vsekakor vneslo nek nov pogled na šolanje, tako kot na življenje samo. Mnogi se v tem izkusijo pa jim vse skupaj predstavlja le en velik stres, zame pa je vsako srečanje z novimi kulturami, navadami dalo nekaj več, na vsako situacijo znam pogledati tudi s širše perspektive, kot srednješolki pa je to največkrat pomenilo, da si svoje težave lahko primerjal z drugimi in so se tvoje naenkrat zdele veliko manjše in bolj normalne.
Tudi zaradi tega razloga, predvsem pa iz želje po novih izkušnjah in radovednosti, kako je v tujini, sem v drugem semestru 1. letnika magistrskega študija odšla na študijsko izmenjavo na Švedsko. Popolnoma drugačno vreme, razmišljanje in kultura od Portugalske, a vsekakor najboljša odločitev, ki sem jih sprejela. V absolventskem letu (2016/17) pa sem skupno preživela 7 mesecev na praktičnem usposabljanju (praksa) v Munchnu v Nemčiji. Ves kulturni šok in malenkostne težave, s katerimi sem se srečala, so bile zagotove precej lažje zaradi vseh stvari, ki sem jih premagala in spoznala že na srednješolski izmenjavi.
- Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Kot že omenjeno, trenutno opravljam še zadnji semester magistrskega študija. Sledi le še priprava magistrske naloge, ki v našem svetu pomeni nekaj mesecev v laboratoriju in nato analiza ter mukotrpno pisanje rezultatov. Glede na to, da sem po sklepu okoliščin že delala prakso v zelo dobrih laboratorijih na področju matičnih celic, se zdaj skušam dogovoriti za opravljanje magistrske naloge pri njih. Kot kaže mi ne bo uspelo zaključiti v tem študijskem letu, tako da bom verjetno vpisala še eno dodatno leto, za tem pa se nekako usmerjam v prijavo na doktorski študij.
Tajda na konferenci bioloških znanosti (Ljubljana), 2018
Tajda v Budimpešti (Comenius), 2011
30. Nov. 2018
V sklopu projekta Erasmus+ smo se v ponedeljek, 26. novembra 2018, odpravili na prvo projektno srečanje v Bolgarijo. Z letošnjim šolskim letom smo na Srednji šoli Črnomelj pričeli projekt »Capitalizing on Local Intangible Cultural Heritage« na temo ohranjanja kulturne dediščine. Sestali smo se člani iz Cipra, Grčije, Estonije, Slovenije, Bolgarije in Litve.
V torek smo dijaki predstavili svojo državo in šolo, si ogledali mesto Razlog in obiskali turistično kmetijo. Gospodarica kmetije, Baba Jana, nam je postregla s tipično bolgarsko pogačo in nam za kosilo spekla banitso, ki je njihova tradicionalna jed iz testa, olja in različnih dodatkov. Za konec pa je še pripravila domače karamelne bonbone. Oblekli smo se tudi v bolgarske narodne noše in zaplesali tradicionalni ples ob njihovi domači glasbi. Vsak udeleženec si je izdelal poseben cof za spomin.
V sredo smo odšli na celodnevni izlet v Plovdiv, evropsko prestolnico kulture 2019. Plovdiv, ki danes šteje okoli 400.000 prebivalcev, je eno najstarejših bolgarskih mest in je prepoznavno po starodavni rimski areni. Po vodenem ogledu mesta smo imeli še nekaj prostega časa za kosilo in nakup spominkov.
Zadnji skupni dan smo pričeli z nekoliko drugačno učno uro v gostujoči šoli. Ogledali smo si film o bolgarski kulturni in naravni dediščini in nato odgovarjali na vprašanja. Podali smo se na bližnji vrh in si od tod ogledali mesto Razlog. Učitelji so medtem načrtovali delo projekta ter terminski načrt srečanj v naslednjih treh letih. Za konec srečanja smo poskusili tipično bolgarsko kosilo ter si ogledali mesto Bansko.
Člani iz Cipra in Grčije so se proti domu odpravili še isto popoldne, ostali pa naslednji dan.
Srečanje je bilo zanimivo, pridobili smo veliko znanja, predvsem o bolgarski kulturi in tudi nekaj malega o običajih ostalih držav. Njihova domača hrana nam je bila všeč, tako kot tudi njihovi običaji in narodna noša. Domačini so bili res prijazni, a nas je presenetila slaba razvitost države. To je bila posebna izkušnja predvsem zaradi tega, ker smo spoznali veliko novih prijateljev iz različnih držav in ob tem aktivno uporabljali angleščino.
Naslednje srečanje je aprila v Litvi. Do takrat je naša naloga, da skupaj sestavimo logotip projekta in naprej raziskujemo lokalno kulturno dediščino. Več fotografij na FB šole.
Marija Absec (2.aG), Simon Simčič (2.ST)
14. Nov. 2018
Nastasja Schweiger je šolanje na naši šoli zaključila leta 2012 in jo poznamo kot slavistko in aktivno članico KBŠ ter vodjo gledališke skupine KBŠ.
Kako bi se predstavila našim dijakom?
Stara sem 25 let in prihajam iz Črnomlja,. Menim, da mi Bela krajina lahko nudi visoko kakovost življenja, če le znaš prepoznati njene potenciale. Eden izmed teh je tudi Srednja šola Črnomelj, kjer sem leta 2012 zaključila šolanje s prav dobrim uspehom. Edina stvar, ki jo iz srednješolskih let obžalujem, je ta, da se nisem bolj vključevala v interesne dejavnosti, predvsem tiste na področju kulture. Meni in mojim sošolcem so takšne in drugačne dejavnosti predstavljale kave v Guštu, druženje in zabave v Piccolu. Sicer smo se imeli zelo lepo in predvsem življenjsko edukativno, a bi mi bilo verjetno danes lažje začeti z določenimi izkušnjami.
Kateri študij si izbrala in zakaj? Kaj počneš trenutno?
Odločila sem se za študij slovenščine in primerjalne književnosti. Razlog je vsekakor ljubezen do knjig, a sočasno mi moj faks tako lingvistično kot tudi književno ponuja ogromno celoto zanimivih humanističnih dejavnikov, ki razkrivajo neko filozofijo sveta, vrednote, nacionalno identiteto, jezikovne zagonetke in pravila. Prav tako pa me je s svojo didaktičnostjo in profesionalnostjo navdušila moja profesorica slovenščine, ki me je učila v zadnjih dveh letih črnomaljske gimnazije, za kar sem ji zelo hvaležna. Trenutno sem tako pri koncu študija, zaključujem zadnja poglavja magistrskega dela o razvoju Jermana v sodobnih uprizoritvah Cankarjevih Hlapcev.
Kako sedaj gledaš na srednješolska leta? V čem vidiš prednost šolanja na SŠ Črnomelj?
To so bila zame najlepša leta, ker smo skupaj s sošolci res užili mladost. In tudi kje kaj zagodli, a upam, da nam nihče ni zameril. Prednost šolanja pa definitivno vidim v bližini, ki mi je privarčevala kar nekaj prostega časa, in pa v domačnosti predvsem s profesorji, ki sem jo na faksu pogrešala. Zdi se mi, da mi je črnomaljska srednja šola dala dobro popotnico za naprej, in sicer tako v smislu znanja kot tudi v smislu učnih navad, spoštovanja, prijateljstva, odgovornosti in medsebojne pomoči.
Pred kratkim si na šoli opravljala tudi pedagoško prakso. Kako je slovenščina videti iz druge strani katedra?
Slovenščina z druge strani katedra je videti mnogo težje, kot jo vidijo dijaki. Sama se pred leti nisem zavedala, koliko pedagoških trikov, priprav, pravil učnega načrta in didaktičnih metod je poleg samega strokovnega znanja nujno poznati, da učitelj sploh lahko izvede tistih 45 poučnih in hkrati zanimivih minut. Prav tako pa se mi zdi, da je na področju izobraževanja v zadnjih časih prišlo do sprememb zaradi permisivne vzgoje, tehnologije in materializma. In to je opazno tudi za katedrom, zato je učiteljevo delo po mojem mnenju s težkega prešlo na izredno težko, zato upam, da bo v prihodnje učiteljevanje malce bolj cenjeno, kot je trenutno.
Zelo si tudi aktivna na kulturnem področju, za tabo je že druga uspešna postavitev gledališke predstave v okviru gledališke skupine KBŠ. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
V dveh letih smo z gledališko skupino na oder postavili pet različnih predstav in še nekaj drugih projektov, prireditev in pesniških večerov. Ves napor je prišel za mano šele sedaj, zato se v prihodnosti nameravam malce umiriti, tudi zaradi zaposlitve, a še naprej nadaljevati s podobnim delom v zmanjšani obliki. Pomembno se mi zdi, da s predstavami in projekti nadaljujemo tudi zunaj KBŠ-ja, saj smo očitno našli dober način, kako pasivno mladino prostovoljno spraviti s telefonov, naslonjačev in gostiln v kulturne domove ter jih tako na nek posreden način kulturno prebuditi.
Imaš kakšen nasvet za srednješolce, ki ‘trpijo’ v šolskih klopeh?
Šola mi sicer nikoli ni predstavljala trpljenja, a šele z leti prepoznavam prave prednosti izobrazbe in šolanja. To je tisto, česar ti ne more nihče vzeti in tisto, s čimer lahko upravljaš le ti. Ne gre zgolj za formalno znanje, ampak za pripravo na življenje v smislu moralnih spoznanj in družbene aktivnosti, brez katere posameznik danes težko obstaja, zato se bo tako imenovano trpljenje kmalu obrestovalo na številnih področjih. Imam pa tudi nasvet za učitelje, ki se morajo globoko zavedati, da na svoje dijake vplivajo, jih vzgajajo in oblikujejo. Še vsak človek – pa naj bo uspešen, neuspešen, svetovno znan ali neznan, revež, bogataš ali kriminalec – je imel učitelja, ki ga je na nek način zaznamoval. In upam, da s pedagoškim poslanstvom vsi učitelji stremijo k zaznamovanosti z dobrim, poštenim in predvsem z vrednotami, ki bodo dijakom olajšale življenjsko pot skozi te meglene čase ter naredile naš svet boljši in lepši.
11. Okt. 2018
Jaka Šikonja je kot zlat maturant zaključil šolanje na Srednji šoli Črnomelj leta 2015, Matija Lovšin pa z enakim laskavim nazivom leto dni pozneje. Danes sta oba uspešna študenta, Jaka na Medicinski fakulteti, Matija pa na Fakulteti za matematiko in fiziko. Ideja za skupen intervju z njima se mi je porodila letos spomladi, ko sem ju v Ljubljani srečal med vodenjem skupine tujcev.
Kaj trenutno počneta tik pred pričetkom novega študijskega leta?
Jaka: Trenutno sem napisal članek za Zvitico, časopis Kluba belokranjskih študentov, tokrat na temo medicine, o bolečini, kako nastane, kako jo dojemamo … Navezal sem se na alternativno medicino, za katero bolniki pogosto menijo, da jo zdravniki izključujejo. V praksi pa je nekoliko drugače, in sicer je vse usmerjeno na pacienta. Če mu alternativna metoda pomaga, jo zdravnik tudi odobrava. Razmišljal sem še o (placebo) učinku, ki ga imajo nekatere »magične« metode zdravljenja. Tudi sicer pogosto pišem za Zvitico, kjer imam svojo rubriko, znotraj katere poleg o medicini pišem še o šolstvu, sestavim kakšno logično uganko … Pa seveda počivam pred pričetkom novega študijskega leta.
Matija: Ne vem, če to smeš zapisati, vendar sem ravno te dni sestavil nalogo za tekmovanje iz logike …
Tilen: Lahko lahko, le vsebine ne smeš razkriti. Kako se počutiš, da bo morda ravno tvoj brat reševal to nalogo na naši šoli?
Jaka: Je težka?
Matija: Pravzaprav ne vem, kdaj bo objavljena, lahko da bo uporabljena šele čez nekaj let ali pa celo zavrnjena. Se pa Jan ne bo udeležil tekmovanja, saj bo ravno takrat na šolski ekskurziji. Meni, ki sem jo sestavil, se seveda ne zdi prav zelo težka …
Kako sedaj gledata na srednješolska leta? Je pogled »od daleč« drugačen kot takrat, ko sta bila znotraj sistema?
Matija: Da, precej drugače je. Če se mi je takrat kakšen test zdel zahteven in učenje naporno, sedaj na faksu vidim, da je bila gimnazija pravzaprav lahka, marsikdaj celo prelahka. Pa seveda je povsem drugače tudi to, da je začetek študijskega življenja za seboj potegnil selitev v Ljubljano …
Jaka: Enako, skoraj sem že Ljubljančan …
Tilen: Res, belokranjsko narečje je še komaj zaznati …
Jaka: Ampak »da« namesto »ja« pa ostaja! Seveda sem edini v predavalnici, ki reče »da«. J Se pa zavestno trudim, da bi govoril bolj knjižno. Sicer pa imam na srednjo šolo lepe spomine, bilo mi je prijetno.
Koliko stikov s sošolci sta ohranila?
Jaka: Fantovska ekipa iz mojega razreda se še vedno druži, to je ostalo tudi v Ljubljani, skupaj hodimo na morje in festivale. Menim, da se je ta družba obdržala zaradi podobnih visokih ambicij in zaradi sorodne mentalitete predvsem glede pozitivnega odnosa do učenja in znanja, zaradi česar nam nikoli ne zmanjka materiala za debato. Z nekaterimi dekleti se tudi še slišimo, z ostalimi pa kakšno rečem, če se nam poti po naključju križajo.
Matija: Mislim, da se je naša generacija po srednji šoli precej razkropila. Tako kot Jaka pa sem več stikov ohranil s fantovskim delom generacije.
Oba smo ohranili v spominu kot dijaka, ki sta bila uspešna na mnogih področjih. Se še vedno udejstvujeta na več teh področjih ali sta bolj osredotočena na študijske zadeve?
Matija: Študijsko sem res usmerjen izključno na fiziko, sem se pa pričel ukvarjati tudi z učenjem tujih jezikov. Že kakšna tri leta se učim nemško, špansko, francosko, italijansko, rusko, češko, poljsko, japonsko, hebrejsko, turško in svahili.
Tilen: Res zanimivo ali pa kar logična posledica tvojih uspehov na tekmovanjih iz lingvistike. Kako intenzivno prihaja do mešanja jezikov, ko se jih toliko učiš hkrati?
Matija: Pa niti ne, predvsem jih začneš povezovati, znanje gradiš na podobnostih in razlikah med njimi. Res pa je, da se teh jezikov učim bolj zase, za dušo, kot iz kakšne resne potrebe. Lahko pa da mi kdaj pridejo prav.
Jaka: Ukvarjam se s študijem, poleg tega pa sem se dve leti aktivno ukvarjal s področjem reproduktivnega zdravja. Na osnovnih in srednjih šolah sem učencem in dijakom predaval o varni spolnosti. Je pa ob tem zanimivo, da se je v 8. in 9. razredu osnovne šole pogosto razvila intenzivnejša debata, z več odkritimi vprašanji, kot v 1. letniku srednje šole.
Tilen: Čemu to pripisuješ? Srednješolci mislijo, da že vse vedo?
Jaka: Ne ne. V 1. letniku je težava, ker razredi še niso taka ekipa, družba, nerodno jim je drug pred drugim, v 8. in 9. razredu pa so skupaj že tako dolgo, da nimajo zadržkov. To je sicer potekalo v sklopu Društva študentov medicine Slovenije, kjer sem trenutno blagajnik. Aktivno sodelujem pri upravnem odboru Rokometnega kluba Metlika, nekaj časa sem bil tam tudi predsednik. Pa še kaj bi se našlo …
Pred nekaj meseci smo se srečali v Ljubljani, ko sta vsak svojo skupino spremljala po mestu pri neki igri. Lahko pojasnita, za kaj je šlo?
Jaka: Šlo je za Naravoslovno olimpijado Evropske unije, na katero se uvrstijo udeleženci iz večine evropskih držav in se pomerijo v praktičnih nalogah iz naravoslovja. Z Matijo sva bila dva izmed vodičev in sva bila zadolžena vsak za svojo državo. Šlo je za mladoletne tekmovalce in sva, po domače povedano, skrbela, odgovarjala za njih med bivanjem v Ljubljani, malo sva jim tudi razkazala našo prestolnico …
Matija: S tem da sva se z Jako tam povsem slučajno srečala, drug za drugega nisva vedela, da bova sodelovala pri projektu. Jaka je pri tem sodeloval že v preteklosti, jaz pa letos prvič. Povabljen sem bil s strani vodje tekmovanja, ki me pozna iz lingvistične olimpijade, na katero sem se uvrstil v gimnazijskih letih.
Jaka in Matija: Poleg tega pa sva prevzela še vlogo glavnih animatorjev. Naučila sva jih plesati, nekaj besed slovensko, pokazala sva jim belokranjsko nošo …
Kakšne načrte imata po končanem študiju?
Matija: Čaka me še 3. letnik, tako da nisem še povsem odločen glede smeri, kjer bom nadaljeval študij. Je pa po končanem študiju fizike dosti možnosti za zaposlitev na inštitutu ali srednjih šolah, pa tudi v industriji ali bančništvu. Ti zadnji dve možnosti se mi trenutno zdita bolj zanimivi …
Jaka: Prvo se moram odločiti, kaj bom specializiral, vem pa, da me zanima raziskovalno področje. Bolj me privlači ostati na fakulteti kot pa delo v ambulanti. Morda bi nekega dne želel tudi poučevati in s tem vplivati na učne načrte predmetov ter izpite. Menim, da je na naši fakulteti mnogo preveč učenja na pamet, želel bi si, da bi bile vsebine bolj klinično orientirane.
Imata vidva kakšno vprašanje zame?
Matija: V zvezi s čim?
Tilen: Pa karkoli … mogoče le ni treba preveč osebno.
Jaka: Kaj meniš, bo znanje matematike v srednji šoli čez 10 let na višjem ali nižjem nivoju? Vtis imam, da sicer obstajajo ljudje, ki so za učenje zelo motivirani, vendar pa je vse večji delež tistih, ki jim motivacije primanjkuje. Nekako pa ni zlate sredine.
Tilen: Morda se trenutno zdi, da je splošni trend v upadanju nivoja znanja. Širše gledano pa bi prej rekel, da je trend bolj podoben sinusoidi … če sedaj nivo pada, bo prej ali slej verjetno začel tudi nazaj naraščati. V kateri del te sinusoide se bo ujelo obdobje čez 10 let, je pa zelo težko presoditi. Vendar zgolj trditi, da bo nivo znanja le še upadal, je vsekakor prenagljeno in preveč jamrajoče.
Matija: Kje vidiš prednosti Srednje šole Črnomelj pred drugimi srednjimi šolami?
Jaka: Ne morem, da ne bi kar sam odgovoril, ker imam izdelan odgovor na to vprašanje … Pravzaprav je prednost ena. Ker v končni fazi je popolnoma vseeno, v katero gimnazijo kdo hodi, vse je odvisno od posameznika, s kakšno zavzetostjo se bo prijel dela in učenja ter koliko znanja bo odnesel. Je pa res, da če je nekdo iz Črnomlja in se je pripravljen voziti v Novo mesto, je to povsem enako, kot da vsak dan stran vrže tri ure. In če se komu zdi smiselno vsak teden izgubiti en dan … Vsekakor je boljše, sploh če imaš neke ambicije, imeti vsak dan tri ure več časa in se ukvarjati s čim produktivnejšim, kot je vožnja preko Gorjancev.
Pogovor se je v manj formalnem smislu nadaljeval še kar nekaj časa …
Intervju zapisal: Tilen Šetina, prof. mat.
Matija in Jaka danes
Matija na ekskurziji v Pragi
Jaka na delavnici v okviru projekta NGRVŽ
30. Sep. 2018
Italija—Slovenija—Hrvaška – Maturantje so se zgodaj zjutraj v četrtek, 27. septembra, odpravili na tridnevno strokovno ekskurzijo po treh deželah, in sicer jih je pot vodila po dvojezičnih območjih tako v Sloveniji kot v Italiji, obiskali pa so še eno sosednjo državo, tj. Hrvaško. Dogajanje so spremljali s pomočjo delovnega zvezka. Pot se je zaključila v soboto, 29. septembra, v večernih urah.
Prvi postanek je bil v Trstu. Po krajšem sprehodu po včasih mogočnem in pomembnem mestu so dijaki dobili možnost lastnega raziskovanja pristaniškega mesta: slikanje s kipom Jamesa Joyca, ogled judovske četrti … Najdaljši postanek je bil v Reziji, kjer so se dijaki seznanili s preteklimi in sedanjimi razmerami tamkajšnjih prebivalcev, si ogledali muzej »rozajanskih brüsarjev«, se naučili nekaj rezijanskih besed, skratka, uživali v zabavni predstavitvi muzejskega kustosa.
V petek so dan preživeli v Benetkah. Najprej so se z ladjico zapeljali do osrčja Beneške lagune – Markovega trga. Sledil je voden sprehod in ogled kulturno-zgodovinskih znamenitosti: Most vzdihljajev, Doževa palača …; nato so dijaki še samostojno raziskovali mesto. In v množici turistov se ni bilo težko zaiti … Ladjica je dijake odpeljala še na otoček Murano. Na njem so si dijaki ogledali delavnico in postopek izdelave predmetov iz muranskega stekla. In marsikatera dijakinja si je omislila spominek. Dan smo zaključili z obiskom manjšega otočka Burana, ki se je v prostoru lagune uveljavil z ročno izdelavo čipk, veličasten pa je bil tudi sprehod po njem in ogled živopisanih fasad.
Tretji in hkrati zadnji dan so dijaki v Pivki obiskali vojaški muzej. Tokrat so v prvih vrstah stali fantje in z zanimanjem poslušali razlago muzejskega vodnika, še z večjim zanimanjem pa se podali v podmornico, ki je bila leta 2003 zadnjič pod morsko gladino. Zadnji postanek tridnevne strokovne ekskurzije je bila Reka, tretje največje mesto na Hrvaškem. Po ogledu in raziskovanju mesta so se dijaki povzpeli še na obzidje trdnjave Trsat.
Na strokovni ekskurziji so dijaki izpolnjevali delovni zvezki z vsebinami s področja slovenščine, nemščine, angleščine, zgodovine in geografije. S kratkimi predstavitvami v angleščini so popestrili dolgo vožnjo z avtobusom in vodnikovo razlago ter se strokovno in kulturno izobraževali. Tako so dijaki aktivno sodelovali v sooblikovanju programa strokovne ekskurzije.
Vodja strokovne ekskurzije: mag. Anita Starašinič
Ostali spremljevalci: razrednik Leopold Grahek, prof. ter Mateja Juran Kordiš, prof. in Gregor Cindrič, prof.
29. Avg. 2018
Da bi bil prehod v srednješolsko izobraževanje čim lažji, smo danes, 29. avgusta 2018, organizirali triurno dopoldansko matematično delavnico (od 9.00 do 12.00), ki je bodočim dijakom pomagala ponoviti določeno pridobljeno osnovnošolsko znanje, ter v grobem omogočila vpogled v način dela pri uri matematike v srednji šoli.
Matematično delavnico so izvajali profesorji matematike: Tilen Šetina, Jasna Kvenderc in Marko Rožič
